Začutiš kdaj tisto ročno zavoro, ki ti zadrgne duha v trenutku, ko posežeš po zvezdah?
Recimo ko poskusiš razmišljati o sebi kot ZVEZDI svojega življenja, hkrati pa se počutiš skorajda krivega, ker si dovoliš sanjati o nadpovprečju in uspehu?
Si upaš zasanjati za več kot 5 min v scenarij, kaj vse bi se dobrega lahko zgodilo, če odtegneš to zarjavelo ročno in se spustiš v spremembo, o kateri sanjaš in v globini veš, da si je vreden-a?
Če si le upaš upati, da si ustvarjen-a za izjemno življenje in da ti je dovoljeno stopiti iz povprečja. Kaj dovoljeno ... NUJNO! Zakaj bi se tega sramovali, če je pa normalno za človeka, da teži k izboljševanju in rasti in k delovanju iz svoje močne točke?
V gimnaziji so nam rekli tako:
per aspera ad astra.
Preko trnja do zvezd.
Dovolj se moraš baje popraskati, da iskreno začutiš hrepenenje po SMISLU, kar te popelje med zvezde. Ja, v tem je dosti resnice, vem pa tudi, da obstajajo varne poti skozi preobrazbo za tiste, ki zmorejo dovolj zaupati in začutijo pravo smer.
Včasih velikim odločitvam res sledi kaos, ker se zvezde pač rojevajo iz kaosa in ravno zato se jim reče zvezde - ker se zmorejo razviti skozi iluzijo in razumeti ta kaos kot nujno odmetavanja balasta, vsega, kar NISI TI.
Morda res ni vedno lahko, je pa vedno vredno. Verjamem Angelu glede tega in izkušnje potrjujejo. Zaupam v izbrano alternativo in vse bolj uživam v resni igri, ki jo zaganjamo z mogočnimi vzvodi. Hvaležna sem, da sem končno stopila na pot učenja od uspešnih ljudi in upam, da se bo ta energija razširila kot požar pozitive.
Ni komentarjev:
Objavite komentar